Mmmm, češnje, češnje…
Ni lepšega, kot na sončni dan sedeti v krošnji in nabirati češnje naravnost iz drevesa. V sredo, 18. junija, smo se s stanovalci Pegazovega doma odpravili na Male Rodne nabirat češnje. Rdeče češnje, debele, hrustljave, so kar same vabile…Najprej smo se jih do sitega najedli, nato smo jih nabrali še za ostale stanovalce, ki niso mogli z nami in so ostali v domu. Najbolj nas je privabila manjša češnja, ki nam je bila na dosegu rok.
Gospod Matevž se je opogumil in na večji češnji splezal visoko v krošnjo, kjer so se skrivali najbolj sočni in rdeči sadeži. Ko je bila želja po češnjah potešena, smo sedli v hladno senco, se okrepčali z domačimi dobrotami, nazdravili z žlahtno kapljico in zapeli. Vzdušje je bilo enkratno, družba razpoložena, zato se še enkrat zahvaljujemo naši Kseniji za gostoljubnost.
Dan poprej pa je v skupni jedilnici doma zadonelo po prelepih slovenskih otroških pesmih, ki so nam jih skupaj z vzgojiteljicami zapeli naši najmlajši, otroci iz enote vrtca Izvir ter Potoček. Po končanih nastopih so otroci zapeli še skupaj s stanovalci. V družbi otrok nam je vedno lepo, v času poletnih počitnic smo naše druženje končali, jeseni pa se zopet srečamo.
Lucija Čerkuč, delovna terapevtka
