Potrkaj na vsaka vrata
Nekdo je pozvonil. Na pragu stoji starejša gospa in vam hiti dopovedovati, da nič ne prodaja in ničesar ne prosi, le vašega starostnika bi rada obiskala, če niste ta starostnik že na prvi pogled kar vi. Spustite jo v stanovanje, saj je prostovoljka v projektu »Starejši za starejše, za višjo kakovost življenja doma«, zajema pa vse nad od 69 let, ki živijo v lastnih gospodinjstvih. Eni dobro, drugi pa zelo zelo slabo. Projekt traja devet let, in če ste med starejšimi in prostovoljci še niso potrkali na vaša vrata, nedvomno še bodo. Bi se jim pridružili, če ste še dovolj pri močeh? Ena od nagrad za prostovoljstvo je tudi občutek, da bodo poskrbeli za vas, ko boste opešali in se morda znašli v težavah.
Tekst: Sonja Grizila
Ko se bližaš obdobju v življenju, ki se logično sklene z odhodom v večnost, misli kar same uhajajo k možnim scenarijem, kako preživeti zadnja leta življenja. Vsi bi bili radi zdravi, končno bi počeli številne slikovitosti, za katere pred upokojitvijo ni bilo časa, radi bi bili družabni in seveda do smrti v svojem gospodinjstvu, ko pa pride čas za sloves, naj nas zadene na hitro. Mnogi imajo srečo in se jim življenje izteče po željah, se pa tudi zatakne, še posebej, ko izgubimo zdravje in morda tudi partnerja, ki je bil edina prava opora. Kaj potem? Dokler smo še pri močeh, lahko sami poiščemo pomoč, če ta čas zamudimo, smo popolnoma odvisni od drugih. Kar precej starejših se pogrezne v težave, ne da bi kdo zaznal, kako hudo jim pravzaprav je. Zato je vsak, ki lahko pomaga, nadvse dobrodošel. Živimo čedalje dlje, razmere pa so vse slabše, zato pozornosti do najbolj ranljivih, kar starejši in bolni vsekakor so, ni nikoli dovolj.
Od vrat do vrat. Ko smo enkrat stari 69 let in več, zaidemo v starostno skupino, ki ji lahko bolezen ali smrt svojca čez noč zruši svet, običajno se znajdemo tudi v finančnih težavah. Starejši smo, manj je okrog nas vrstnikov in vse bolj smo odvisni od mlajših svojcev, če jih seveda imamo. Mnogi nimajo sreče niti s sorodniki niti s sosedi ter prav lahko se zgodi, da živijo človeka povsem nevredno življenje. Čeprav je v medijih vse polno grozljivih zgodb o revščini in zapuščenosti starejših, pa je čedalje manj možnosti, da bi ostale neopažene in da pomoči ne bi bilo. Projekt Starejši za starejše deluje že devet let, ustanovljen je bil pri Zvezi društev upokojencev in je pri njem od začetka aktivno sodelovala tudi zdajšnja predsednica dr. Mateja Kožuh Novak, namenjen pa je starejšim od 69 let. Prostovoljci hodijo dobesedno od vrat do vrat, se pogovarjajo s starejšimi in seveda zapišejo vse odgovore in opažanja, pravi Janja Česnik, koordinatorka programa Starejši za starejše in ena od dveh zaposlenih v programu, ki pokriva vso Slovenijo.
Program deluje obratno kot ustanove, ki skrbijo za tako ali drugače prizadete državljane. Starejši, ki se znajdejo v težavah, običajno s pomočjo svojcev poiščejo pomoč v pristojnih centrih, prostovoljci pa starejše v težavah poiščejo. Gre za mlajše upokojence (ki jih ZDUS redno izobražuje in se tudi med seboj redno srečujejo), ki enkrat na leto obiščejo starostnike in ugotavljajo, kako je z njimi. Če zaznajo težave, se obrnejo na svojega lokalnega koordinatorja, ta pa na pristojni center za socialno delo, patronažno sestro, dobrodelno organizacijo, Spominčico (če gre za dementne) ali poiščejo prostovoljce, tudi med otroki in mladino, ki jim lahko tako ali drugače pomagajo, skratka, organizirajo jim pomoč, če so je potrebni. In mnogi živijo zares v obupnih razmerah, recimo gospa, ki so jo svojci namestili kar v mrzlo garažo brez oken in sanitarij.
Kriza ne prizanaša. Kolikšno moč imajo prostovoljci? »Starostnikom v stiski ne moremo obljubiti pomoči, ker pač sami ničesar nimamo, se pa potrudimo, da jim pomagajo tisti, ki so pristojni za to,« pravi Zdenka Gajzer, koordinatorka za Zgornje Podravje 2. No, neki priletni gospe, ki je živela v vlažni luknji v stari podrtiji, za katero ni nihče skrbel, pa so lahko pomagali neposredno, dobila je namreč majhno stanovanjev lasti ZDUS. »Vsakič, ko se srečava, mi vsa hvaležna pravi, da zdaj končno živi.« Občutek, da si nekomu polepšal življenje, je lepa nagrada za ves trud in delo, ki ga ni malo. Pa so tudi katere druge nagrade? No, nekaj že, s pomočjo donacij priskrbijo kakšen bon za trgovino ali voznino za avtobus pa brezplačen bencin, saj imajo prostovoljci kar precej stroškov, pravi Janja Česnik. Zaslužijo pa nič, le občutek imajo dober, pa družijo se med seboj in tudi izobraževanje jim veliko pomeni. Najbrž je veliko vreden tudi občutek, da jim bodo nekega dne pomagali neki drugi prostovoljci, če jih bodo moči pustile na cedilu.
So prostovoljci zaznali, da mlajši jemljejo svojce iz domov za upokojence, ker ne zmorejo več doplačevati oskrbnine? Smo, seveda, pravi Zdenka Gajzer, vsaj dve gospe pozna, ena je že umrla, saj ji doma niso mogli ponuditi primerne nege, druga pa je hudo žalostna, ker je izgubila prijatelje v domu pa tudi red, ki ga je tam imela. Kriza nikomur ne prizanaša, žal.
