Začetek leta je popestrilo dogajanje na trgu televizijskih vsebin. Podjetje Pro Plus, največji izdajatelj komercialnih programov v Sloveniji, se je 16. januarja umaknilo s prizemnih oddajnikov digitalne televizije (DVB-T), svoje vsebine pa so začeli v paketu petih programov zaračunavati slovenskim operaterjem. Prav vsi največji pa so dvignili ceno paketov, v katere je vključena kabelska oziroma IP-televizija. Zadnji se je za to potezo odločil Telemach.
S tem so breme dodatnega plačila popolnoma prenesli na ramena potrošnikov, ki so se znašli pred zoprno dilemo. Imamo sicer nacionalne operaterje za prenos televizijskega signala po kablu oziroma internetu, za povrh pa še enega, ki ponuja možnost sprejema televizijskih programov prek satelitskega krožnika in še vedno je na voljo tudi »klasičen« sprejem televizijskega signala z anteno, kjer pa lahko spremljamo le zelo omejeno število programov, tako da v resnici potrošnik kakšne posebne izbire sploh nima.
»Praktično vsi operaterji že v osnovni programski shemi omogočajo ogled več kot 100 programov, med njimi so tudi takšni, za katere izdajateljem (tujim ali domačim) plačujejo. Potrošnik nima možnosti, da bi za ugodnejšo ceno izbral programsko shemo z zgolj brezplačnimi programi, oziroma plačal zgolj za tiste, ki ga zanimajo, na prizemni televiziji pa je ob programih nacionalne televizije ostala le peščica bolj kot ne lokalnih in manj zanimivih programov. Za povrh pa ima večina potrošnikov televizijske programske sheme vključene v paketu trojček (še IP-telefonija in internet), v zadnjih letih pa celo četverček (skupaj z mobilno telefonijo),« opozarja Boštjan Okorn iz ZPS in dodaja: »Ne bi nam bilo všeč, če bi lahko kruh ugodno kupili le v kompletu s krompirjem in pašteto, kajne?«
Na papirju zamenjava preprosta, v praksi (pre)več ovir
Čeprav je na papirju zamenjava operaterja mogoča, je v praksi (pre)več ovir, česar se operaterji še kako zavedajo. Ob tehničnih ovirah ne smemo pozabiti tudi na ekonomske, in sicer v obliki ugodnosti, ki jih operaterji ponudijo potrošniku v zameno, da se zaveže za (običajno) dve leti zvestobe. »Pri tem ne gre samo za nižjo naročnino, pač pa tudi za prodajo subvencionirane opreme, od digitalnih pretvornikov (set-top boxov) do tabličnih računalnikov, prenosnikov in celo televizorjev. Po trenutno veljavni zakonodaji mora namreč potrošnik omenjeno opremo, če jo želi obdržati, odplačati ali pa plačati uporabnino,« opozarja Okorn.
Cena: za vse uporabnike je enaka!
V zadnjem času se je razpasla še ena sporna praksa operaterjev. Svoje pakete trojčkov in četverčkov namreč tržijo z enako ceno za fiksen dostop do interneta, ne glede na to, kakšna hitrost je tehnično možna pri posameznem uporabniku. S tem v bistveno slabši položaj spravljajo predvsem potrošnike, do katerih še ni speljana optična povezava. Pri ZPS smo že pred leti izpostavili to težavo in se zavzeli za enako ceno dostopa ob enaki hitrosti. No, operaterji so se raje odločili, da potrošnike s slabšo infrastrukturo (ta je pogosto tudi posledica komercialne nezainteresiranosti operaterjev, da jim izboljšajo prenosne hitrosti) kaznujejo in jim za občutno nižje hitrosti zaračunavajo polno ceno.
Za potrošnika postaja vse bolj kritičen tudi razkorak med hitrostjo v smeri k uporabniku in hitrostjo v nasprotni smeri – tako imenovana asimetrija hitrosti. »Vse bolj smo odvisni od spletnih storitev in uporabniki vse pogosteje pošiljamo (in ne le sprejemamo) vedno več podatkov (zato je hitrost od uporabnikov pomembna). Na bakrenih in optičnih omrežjih ta razkorak ni tako velik kot na kabelskih, kjer je pri najcenejšem paketu po našem mnenju hitrost od uporabnika občutno premajhna, da bi bila lahko uporabna. Tako izrazita asimetrija je sicer posledica načina delovanja kabelskega omrežja oziroma zasedenosti kanalov – v tem primeru z radijskimi programi), a to potrošniku ni prav v veliko uteho,« poudarja Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Kaj lahko v resnici potrošnik sploh stori?
Kot poudarjajo na ZPS je trenutno potrošnik na trgu operaterjev in medijskih storitev v izrazito podrejenem položaju. Kljub navidezno bogati izbiri prave alternative pravzaprav nima oziroma je pot do nje tehnično zahtevna, na koncu pa se vse skupaj lahko izkaže tudi kot dražje. Operaterje bi najbrž zdramilo večje število odpovedi, vendar pa si tega trenutno ne moremo obetati, saj je gledanje klasične televizije še vedno eden od najpomembnejših načinov preživljanja prostega časa, še zlasti zvečer.
Poziv ZPS operaterjem
Zveza potrošnikov Slovenije si že dlje časa prizadeva spremeniti zakonsko določbo in operaterjem naložiti, da se z vezavo potrošnika tudi sami zavežejo, da bodo spoštovali pogodbene pogoje, predvsem cene in programsko shemo do konca trajanja vezave. Dodatno si prizadevajo, da bi aktivna oprema, potrebna za sprejem televizijskega signala oziroma za dostop do interneta (modem, digitalni pretvornik …), ostala last operaterja, saj brez nje potrošnik storitve sploh ne more uporabljati. Poleg tega s to opremo nima kaj početi, ko gre k drugemu operaterju, saj ni standardizirana in je pri novem ponudniku ni mogoče uporabiti za priklop.
Na Zvezi potrošnikov pa kljub temu menijo, da bi lahko že z majhnimi koraki dosegli resne premike na trgu in tudi povečanje (resnične) konkurence.
– Operaterji naj ponudijo osnovno programsko shemo, v kateri bodo zgolj programi, za katere izdajatelju ne plačujejo.
– Še en korak v pravo smer bi bila možnost nadgrajevanja programskih shem s posameznimi programi ali tematskimi paketi. Tako bi potrošnik plačeval zgolj za tiste programe, ki jih v resnici gleda.
– Prevetriti je treba ponudbo samostojnih internetnih priključkov, saj so trenutno manj zanimivi (tako cenovno kot s ponujenimi hitrostmi) kot ponudba v paketih trojčkov in četverčkov.
– Glede na to, da vsi prebivalci Slovenije nimajo možnosti dostopa do hitrega interneta (100 Mb/s in več), bi jim morali ponuditi pakete z nižjimi, a realnimi hitrostmi, ki bi bili cenovno ugodnejši od paketov s hitrim internetom.
– Prenehati je treba s prakso, da lahko operater v času vezave podraži ceno svojih paketov. To še zlasti velja za tiste pakete, ki jih je šele dobro predstavil – v tem primeru bi moral veljati določen moratorij na spremembo cene, denimo dve leti, kolikor večinoma traja vezava. Če bi operater ceno spremenil, pa bi morali potrošniki pakete plačevati po stari ceni do konca vezave.
Konkretne ugotovitve pregleda ponudb najdete na www.zps.si in v reviji ZPStest 3/2017
