Varno kolesarjenje v Ljubljani za mlade in malo manj mlade – primeri dobre in manj dobre prakse na podlagi vsakdanjih uporabniških izkušenj
Posvet »Varno s kolesom po Ljubljani za aktivno starost«
Institut Antona Trstenjaka,
15.5.2012;
Milan Pavliha
Poleti 2008 je potekala v Ljubljani doslej največja mednarodna športna prireditev na Slovenskem, 16. Evropsko veteransko atletsko prvenstvo. Tekmovalo je čez 3700 seniork in seniorjev iz 44 evropskih držav. V medijih je bila manifestacija skoraj prezrta. Sodeloval sem na novinarski konferenci na ljubljanskem stadionu ŽAK, kjer se je v okviru evropske turneje ustavil tovornjak evropske komisije, poimenovan »Za raznolikost. Proti diskriminaciji.« Opozoril sem na diskriminacijo starejših pri nas in da leta (starost) niso ovira za športno udejstvovanje, kar so dokazale »mladenke« in »mladeniči« pri 70, 80 pa tudi 90 in čez iz cele Evrope na stadionu ŽAK. Zelo kritičen sem bil do urednikov medijev, ki niso zanali (ali hoteli) presoditi, kaj so vredne novice in zgodbe. Koliko možnih športnih utrinkov, zgodb, razmišljanj je nudila mednarodna prireditev, ki je bila pri roki, pa nič zabeleženega. Za to mednarodno prireditev je bila po Černetovi ulici v Šiški na novo narejena rdeče pobarvana kolesarska špura. Marsikaj je šlo od tedaj na bolje, zlasti popularizacija starejših udeleženk ljubljanskega maratona, v zadnjem času precej člankov o celoviti kolesarski strategiji z vidika urbanega in rekreacijsko-turističnega kolesarjenja starejših.
Biti starejši kolesar samo po sebi ne pomeni, da nisi varen kolesar. Za kolesarjenje ni starostnih omejitev, vsakdo lahko kolesari, dokler to lahko opravlja na varen način. Ne le vožnja motornega vozila, temveč tudi kolesarjenje je povezano z odgovornostmi in dolžnostmi. Tudi na kolo sedemo le takrat, kadar smo sposobni za vožnjo. Ne smemo biti pod vplivom alkohola, drog, zaspani, bolni, utrujeni…Naše telesno in duševno zdravje mora biti takšno, da lahko zanesljivo kolesarimo. Vendar o tem kako ohranjati sposobnost za kolesarjenje v zrelih in poznih letih v pičlo odmerjenem času ne bom govoril.
Sem zaprisežen kolesar od otroštva dalje. V študentskih letih sem med polletnim bivanjem na Danskem spoznal njihovo kolesarsko kulturo, pred petnajstimi leti ponovno na kolesarjenju po danskih otokih pod modrim vodstvom Andreja Klemenca, pred nekaj leti tudi v Friziji na Nizozemskem. V akciji Brazde vzdržljivosti sem se udeleževal tudi najdaljših kolesarskih maratonov (Franja). V moji posesti sta dirkalno prirejeno kolo za po mestu in rekreativno gorsko kolo. Avtomobil po mestu uporabljam le za obisk koncertov v SF in CD.
Ko sem kot otrok začel kolesariti, je po naši ulici v Šiški pripeljal po en avto ali dva. Ulico smo lahko preuredili v teniško igrišče. Na Ajdovščini pred Figovcem smo se pripeljali pred postavnega miličnika, ki nam je dovolil zapeljati okoli njega in nadaljevati vožnjo v drugi smeri. Takrat sem se brez kolesarskih stez počutil varnega. Kako se počutim varnega danes? Medtem se je motoriziran promet postoteril, zadovoljen pa sem v mestu le skolesarsko infrastrukturo Celovške in Dunajske ceste. Pa še ti dve sta bolj kot ne urejeni. Dolenjska cesta sploh nima urejenih kolesarskih stez. Po Karlovški cesti pred začetkom Dolenjske pa kolesarjenje ni dovoljeno. Med Rožnikom in grajskim hribom je kolesarjenje po nekaterih ulicah močno oteženo ali celo nemogoče. Zelo nevarne so nekatere dvosmerne kolesarske poti, ki vodijo kolesarje v prečkanje obljudenih prometnic, kot recimo pri križišču Roške in Dolenjske ceste.
Nevarnosti starejšim in manj veščim kolesarjem predstavljajo tudi novi količki na Celovški in Gosposvetski cesti. Na nekaterih ključnih odsekih v središču mesta je še vedno prepovedano kolesarjenje, enako velja za več enosmernih ulic. Predvsem me moti, da ni kolesarskih stez po vsej Ljubljani. Upam, da bo župan v novem mandatu poskrbel za to. Šele če bi se lahko neovirano gibali tudi na kolesu, bi postali primerljivi z drugimi mesti v Evropi. Projekt Bicikelj pa je vreden vse pohvale! Sistema Bicikelj ne uporabljam, ker imam svoja dva kolesa. Sama ideja je odlična, a ne najbolje izvedena. Ljubljana nima kolesarske mreže, zato smo kolesarji pogosto tujek med pešci, podivjanimi mopedisti s friziranimi motorji ali avtomobili. Pogosto se zgodi celo, da niti od enega do drugega postajališča sistema ne moremo priti brez prekrška.
Sam se vseh teh nevarnosti niti ne zavedam spričo stalnega večdesetletnega kolesarjenja po mestu.
Mnogo manj varnega pa se počutim pri rekreativnem kolesarjenju izven mesta. Zelo ogroženega se počutim na vožnji proti ljubljanskemu barju, proti Šmarni gori, na Katarino, Lubnik. Kolesarskih povezav z zaledjem Ljubljane za rekreativne kolesarje ni. Npr. Pri vožnji od Broda proti Tacnu in potem proti Pirničam je značilna popolna podrejenost motoriziranemu prometu in slaba tehnična izvedba, odsotnost kolesarskih stez ali na pločnikih izvedba robnikov (pogubno, če imaš dirkalno kolo s tabularji). Čeprav je na tej trasi v neposredni bližini Policijska akademija, policiste skrbi le napačno parkiranje ne pa varnost vseh udeležencev v prometu. Kot kolesar se sedaj te poti izogibam. Kolesarske kolone so mnogo vidnejše in zato varnejše.
Ne vem, če bom doživel, da bodo naše zahteve – zahteve kolesarjev po varni infrastrukturi – uresničene, ne le načrtovane. Da bi se varno kolesrjenje mešalo z umirjenim prometom ali na posebnih dobro oblikovanih površinah, da bi bili kolesarji vodeni do cilja po najkrajši in najhitrejši poti, da bi bili neprekinjeno povezani v omrežje, udobni z gladkimi površinami, zravnanimi robniki in klančinami, brez ovir. In ne nazadnje, da bi nas privlačne poti vodile tudi mimo kulturnih spomenikov in naravnih lepot.
Prvi pogoj, da Ljubljana postane kolesarsko mesto je, da nas, ki uporabljamo kolo, mediji in javnost začnejo obravnavati kot do svojega zdravja, mesta in okolja odgovorne posameznike, ki s svojo kulturo mobilnosti zasedemo precej manj mestnega prostora kot avtomobilisti in v primerjavi z njimi ne obremenjujemo okolja s hrupom ter izpusti za zdravje škodljivih toplogrednih plinov in delcev.
In čeprav nekateri menijo, da imamo Slovenci avtomobile v genih nas o nasprotnem pouči Tom Rye, profesor za prometno politiko in upravljanje mobilnosti na edinburški univerzi takole: Nobenega prevoznega sredstva nimamo v genih, gre le za spremembe, ki jih uvede (prometna) politika. S ključnimi koristmi trajnostnih mestnih mobilnostnih načrtov za mesta in občine lahko pridemo do kakovostnega prometa, višje kakovosti življenja. Zato je pri načrtovanju in urejanju prometa koristno vključevati različna področja, kot so zdravje, varnost, socialno vključenost, turizem idr. Saj lahko tako združujemo moči in sredstva za boljše in učinkovitejše rezultate.
Resnici na ljubo pa vztrajni kolesarji opažamo, da je že zdaj v Ljubljani edino s kolesom mogoče priti v desetih minutah z obrobja mesta v središče in najti parkirni prostor.
Milan Pavliha
