»Naše babice in dedki so, kar zadeva spolnost, na začetku 20. stoletja živeli kot v kameni dobi,« trdi Milena Miklavčič, avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Gre za etnološko raziskovalni projekt o slovenskih običajih, v katerem je zajetno poglavje posvečeno spolnim navadam na podeželju. Avtorica je raziskovala dve desetletji in se pogovarjala s 1600 ljudmi, starimi od 75 do 98 let, ki so brez zadrege spregovorili o intimnih odnosih. Pričevanja so pretresljiva in, milo rečeno, šokantna, če upoštevamo dejstvo, da gre za odnose med ljudmi pred dvema generacijama.
Kako s o to počeli naši dedki in babice
»Ko se bo spravil nate, stisni zobe, saj bo hitro konec,« približno takole se je glasil edini spolni nauk, ki so ga hčere pred poroko dobile od svojih mater, pravi Milena Miklavčič. »Moški so se o spolnosti učili v hlevu, ko so opazovali, kako se bik spravi na kravo. Zato so takrat za spolni odnos uporabljali izraze, kot so ‘bakanje’ in ‘an’gavljenje’. Tiste malo bolj spodobne ženske so govorile, da se je moški ‘ulegel k ženski’. Ženska je moškemu največkrat ‘dala’, pogosto pa so uporabljali tudi izraz ‘se mu je nastavila’ ali ‘mu je počepnila’.«
Leta 1908 je dal škof Anton Jeglič zažgati pesniške zbirke Erotika Ivana Cankarja in v samozaložbi izdal Vzgojne spise za mladino: mladeničem, dekletom, ženinom in nevestam. »To so bili svojevrstni priročniki, ki se nam, če jih prebiramo z današnjimi očmi, zdijo grozljivi, ker so tako mračnjaško nazadnjaški. Vendar je cerkvena hierarhija škofa Jegliča zaradi teh priročnikov obtožila pohujševanja,« pove Milena. Iz večine pogovorov, ki jih je imela po vsej Sloveniji in tudi na Koroškem, je Miklavčičeva spoznala, da je bila spolna združitev moškega in ženske takrat (še ne tako dolgo nazaj) namenjena izključno dvema ciljema: oploditvi in zadovoljitvi moških nagonov. »Ženska in njeni užitki niso bili pomembni. Še huje: o njenih užitkih se sploh ni razmišljalo.
Milena Miklavčič o spolnosti Slovencev v začetku 20. stoletja
Ženske se praviloma sploh niso zavedale svojega spolnega nagona. Ob kopici otrok je bila spolna sla zadnje, na kar so pomislile. Če pa se je že zgodilo, da se jim je kaj sladkega premaknilo med nogama, so se tega močno sramovale. O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Prepričane so bile, da je njihova naloga v tem, da se ‘žrtvujejo’ za mir v hiši. Številne sogovornice so mi povedale, da bi lahko lepše in mirnejše živele, če ne bi bilo seksa,« pravi Milena.
Pravi dedec ni seksal več kot pet minut. Včasih so bili moški prepričani, da imajo popolno pravico do ženinega telesa. Žensko telo je bilo na voljo moškemu in ženska ni smela reči ne. Če je rekla ne, je bila tepena. Če ni ‘dobil’ doma, je šel z vso pravico drugam in nihče mu ni nič očital. Še zlasti ne žena. Obstaja anekdota o kmetu, ki je po seksu z deklo skupaj z njo zadremal na peči. »Ja, kaj pa počneš tam zgoraj?« ga je vprašala žena, ko je prišla v hišo. »Tebe šparam,« ji je odgovoril.
Če si partnerji zdaj prizadevajo za to, da bi spolni odnos trajal čim dlje, je bilo včasih tako, da ni smel trajati več kot pet minut. Tisti, ki je za to potreboval več časa, je bil v vasi ožigosan kot revše, ki ne zmore »stvari spraviti v red«. Večina Mileninih sogovornic je povedala, da je možev skok trajal komaj kaj več kot pet minut. »Ženskam se še sanjalo ni, kaj je orgazem. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel za to, da bi v njem uživala tudi žena.« Lucija (1921) je povedala: »Enkrat sem o svojih težavah potožila teti, ta pa mi je svetovala, naj se tam doli namažem s svinjsko mastjo, da bom voljna, ko bo legel name.«
Zaradi vsega tega so imele ženske spolnost večinoma za eno hujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. »Vsakič, kadar se je spravil name, je moral ’tisto’ (seme) spustiti noter. Bogvarji, da tega ne bi storil. To bi bil velik greh. Spominjam se, da me je nekega dne k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se dogaja pri nas, ker že več kot dve leti nisem zanosila. ‘A morebiti siliš moža, da ga potegne ven?’ je kričal name. Pa brez potrebe. Ker možu še na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku,« je povedala Micika (1923). Milena Miklavčič pravi, da so ji številne sogovornice pripovedovale o teh na videz preprostih, a hkrati silno zapletenih odnosih med starši. »Naša mama je bila vedno tepena, kadar se ni hotela ‘vdati’ očetu,« so ji povedali.
Več:
