V zadnjem času smo bili ponovno priča dogovoru med Vlado in sindikati, ki temeljito posega tudi na področje izvajanja javnih storitev. Ta dogovor, ki je bil prenešen tako v kolektivne pogodbe, zakonodajo o izvrševanju proračunov in plačno zakonodajo, pa pred naše izvajalce postavlja nekaj nemogočih, nelogičnih in celo krivičnih zahtev.
Dogovor namreč pravi, da se bo še naprej zmanjševalo število zaposlenih, ob tem pa pozablja, da v domovih za starejše delamo s kadrovskimi normativi, ki se niso bistveno spremenili že od leta 1985, da že za sedanje zaposlene nimamo zagotovljenih dovolj sredstev za plače in da zaradi prezaposlenosti premaloštevilnih delavcev v službah pomoči “proizvajamo” delovne invalide, bolniške odsotnosti in izgorele državljane. Zmanjšanje števila zaposlenih seveda pomeni kršenje predpisanih normativov, ki jih nadzirajo različne inšpekcije, predvsem pa uporabniki storitev, ki za svoje plačilo pričakujejo tudi kvalitetno storitev. Naši uporabniki namreč neposredno plačujejo storitve, ki jim po standardu pripadajo, prav tako pa naši uporabniki izpolnjujejo svojo obveznost do zdravstvene zavarovalnice in smo jim dolžni zagotoviti storitve, do katerih so kot zavarovanci upravičeni. V ZUJF-u je določeno zmanjšanje ne glede na veljavne kadrovske normative, ob tem pa ni zapisano tudi “ne glede na pravice državljanov”, pa čeprav dejansko to tudi delamo. Kot izvajalci ne moremo prevzeti odgovornosti, da zaradi določil ZUJF-a zmanjšujemo pravice uporabnikov, ki jim po zakonu pripadajo, saj s tem posegamo na področje, za katerega nimamo pristojnosti ne mi, ne Vlada, ampak izključno zakonodajalec, ki po naši Ustavi lahko odloča o pravicah državljanov.
Nenazadnje se tudi ponovno sprašujemo o nesmislu zmanjševanja kadrovskih virov v dejavnosti, ki sploh ni financirana iz proračuna, saj zaradi kompromisov med Vlado in sindikati zmanjšujemo standard storitev, ki jih plačujejo tako ali tako uporabniki sami iz svojega žepa in se že danes pritožujejo, da jim je na voljo premalo osebja, ki ima premalo časa zanje. Naj ob tem ponovno opozorimo še na dejstvo, da je bil že v preteklih letih standard financiranja naše dejavnosti zmanjšan že za več kot 10 % in da so neposredna plačila uporabnikov iz zasebnih virov v primerjavi s plačili iz zdravstvene zavarovalnice narasla za 8 %, že več let pa ugotavljamo milijonska prelivanja sredstev za oskrbo v sofinanciranje zdravstvene dejavnosti, ki je nedvomno pravica iz zdravstvenega zavarovanja.
Ponovno se sprašujemo, zakaj sploh uvrščamo domove za starejše kot izvajalce servisa, ki ga zaračunavajo svojim uporabnikom, v isti koš z državno upravo ali drugimi dejavnostmi, ki so dejansko financirane iz proračuna. S tem delamo škodo dejavnosti kot celoti in nenazadnje vsem nam, ker uničujemo sistem, ki ga bomo nedvomno v taki ali drugačni obliki vsi nekoč potrebovali.
Ob tem pa nas še posebej zmotijo taki elementi dogovorov s sindikati, kjer Vlada pristaja na to, da bodo začeli sindikati posegati tudi v strokovne standarde izvajanja dejavnosti – del dogovora je namreč tudi določba, da bodo kadrovski standardi za izvajanje storitev postali del dogovora med Vlado in sindikati, s tem pa je ignorirana vloga stroke, ki je edina pristojna za določanje kadrovskih standardov za izvajanje posameznih dejavnosti.
Popolnoma nesprejemljivo pa je, da je v dogovoru Vlada pristala na direktno diskriminacijo med zaposlenimi, ki so člani sindikatov in tistimi, ki to niso – v dogovoru je namreč jasno zapisano, da članom sindikatov pripadajo 20 % višje jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči kot drugim članom. To ne moremo razumeti drugače, kot da je Vlada pristala na financiranje kampanje sindikatov za povečanje članstva in to iz sredstev delodajalcev, v našem primeru seveda iz sredstev stanovalcev in zdravstvene zavarovalnice. To je očitna diskriminacija zaposlenih in nenazadnje tudi zloraba javnih sredstev za financiranje sindikalnih aktivnosti – saj sindikati od svojih članov pobirajo članarine in imajo bogata sredstva, iz katerih bi lahko financirali ugodnosti za svoje člane, tako pa to počnejo na račun plačnikov storitev, sredstva od članarin pa porabljajo izključno za delovanje svojih organizacij in financiranje sindikalnih fukncionarjev.
Način dogovarjanja, v katerega tisti, ki bomo v končni fazi dogovore morali izvajati, nismo niti vključeni, v katerih se uporablja logika izsiljevanja in kupovanja socialnega miru ter dogovori, ki prinašajo nelogične, krivične in nerealne zaveze, nas postavljajo v nemogoč položaj, ko nam ne ostaja več drugega, kot da take dogovore zavrnemo kot nerealne, nelegitimne in celo nezakonite. Zato ponovno pozivamo Vlado, sindikate, predvsem pa zakonodajalca, da prepreči take postopke in izzide dogovorov, ki jih v praksi ne moremo in dejansko tudi ne smemo izvajati.
Več informacij:
Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora SSZS
e-pošta: boris.koprivnikar@ssz-slo.si
GSM: 041 672 07
