Ko se bliža zadnje obdobje življenja in stari ljudje postajajo vse bolj odvisni od pomoči svojcev, se vedno pojavi vprašanje kako reševati novonastalo situacijo. Seveda je najbolj preprosta rešitev dom. Tam imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo in nego, varstvo in vse ostale osnovne življenjske potrebe. Kaj pa čustva?
Kako se počuti človek, ki je zrasel v družini, ustvaril na primer tudi svojo družino, ko so otroci odrasli, pomagal tudi njihovim družinam in je kar na enkrat prišel v obdobje, ko ne more več pomagati ampak pomoč potrebuje? Ko ga v tem, njegovem najbolj ranljivem obdobju družina postavi pred dejstvo, da je najbolje, da zapusti domače okolje in se preseli v dom, kjer bodo drugi lepo skrbeli zanj?
Sama sem to občutila pri svojem dedku. Takrat, dvajset let nazaj, se o pomoči na domu sploh ni govorilo. Tam kjer so svojci delali in so njihovi starši potrebovali 24h oskrbo, je bila res edina rešitev dom za ostarele. Tako je tudi moj dedek,po kapi obležal v domu, v bolniški postelji še kakšno leto dni in vem, da je bila to njegova poslednja žalost na tem svetu. Nikoli se ni pritoževal, osebje je bilo prijazno, le okoli njega so ležali tuji ljudje in prav vsi so samo čakali na svoj odhod na »drugi svet«.
Sedaj, ko se ukvarjam tudi s to problematiko, ga še veliko bolj razumem, in ko me svojci vprašajo kaj lahko še ponudijo svojim ostarelim staršem, se vedno spomnim nanj. Po dvajsetih letih so se časi spremenili in služb ni več toliko kot jih je bilo. A v vsakem slabem je vedno tudi nekaj dobrega. V krizi individualizem ne preživi. Ljudje smo si prisiljeni pomagati med seboj. In danes je vse več ljudi, ki zaradi svoje neugodne življenjske situacije, ponovno razvija čut za sočloveka in pomoči potrebnim.
Z njihovo pomočjo, lahko omogočimo svojim ostarelim in pomoči potrebnim staršem tudi 24 urno oskrbo na domu. Potrebno je le izbrati prave ljudi. V naši agenciji ProDomi, vam v takih primerih pripravimo dve osebi, ki izmenično skrbita za starostnika. Najprej vam ju predstavimo, nadalje pa ena ostane in živi z njim navadno en teden. Za tem pa jo zamenja druga.
Poskrbita za osebno higieno, menjavo pleničk, pomoč pri ostali potrebni negi, za pripravo in postrežbo hrane, za razgibavanje, če se le da za kratke sprehode in tudi za vsa gospodinjska opravila v stanovanju. Prvi mesec je navadno naporen za vse, saj se morajo prilagoditi eden drugemu in vzpostaviti nov odnos in zaupanje. Potem pa odpravimo še eno največjih stisk, kar je osamljenost.
Nekoč sem sprejela od svojca eno simpatično pohvalo: »Očetu se nikoli ni tako dobro godilo, saj je nenehno obdan z žensko pozornostjo.« Gospod je po letu in pol umrl, medtem, ko je držal svojo oskrbovalo za roko.
Tjaša Knap Maršič, ProDomi
svetovalka Varne starosti za pomoč na domu
