KDO BO SKRBEL ZA NAS, KO BOMO OSTARELI?

    438

    »Socialna država nam polzi skozi prste, ne delamo niti pravih niti pametnih stvari, nihče ni klican na odgovornost, ceno pa plačujejo starejši in delavci.«

    Jasen in nedvoumen zaključek pisma, ki ga je Boris Koprivnikar – predsednik UO Skupnosti socialnih zavodov Slovenije poslal medijem kot opozorilo in klic na pomoč, zadeva vse nas. Ker imamo stare starše in ker bomo tudi sami stari! A kot da nikogar ne zanima, da mnogi starejši  zaradi pomanjkanja denarja ne morejo v dom ali si privoščiti nege,  da se domovi spreminjajo v negovalne bolnišnice, da ignoriramo tudi čedalje manjša doplačila občin … Udarilo nas bo po glavi in žepu, kajti prebivalstvo se hitro stara – da je povoženo vse, kar je povezano s človečnostjo, je pa že dolgo jasno.

    Število ljudi, starih več kot osemdeset, se je v zadnjih treh letih povečalo za 23 odstotkov, kar najbrž pomeni številne nove stiske?

    Slovenija  je že  leta 2005 prečkala t. i. demografsko koleno, po katerem se število starejših od 65 let opazno  povečuje. Tako bo šlo približno do leta 2030, ko se bo ta trend malce umiril. Za nas, ki smo izvajalci storitev za starejše, je pomembno, kaj se dogaja s prebivalci, starejšimi od osemdeset, petinosemdeset let, ta skupina se povečuje trikrat bolj kot skupina starejših od 65 let. Država to ve, opozarjamo, da bo za to skupino treba poskrbeti, toda zgodilo se ni nič: sistem je takšen kot leta 1985, normativi pri storitvah padajo, kot da je starejših toliko kot pred desetletji.

    Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju?

    Da imamo vedno več starejših, ki ne zmorejo plačila socialnih storitev, čeprav potrebe po njih enormno naraščajo. Vedno več je starejših s težkimi boleznimi, ekstremno hitro narašča demenca, družine vedno teže skrbijo za svoje starejše. Pričakujemo, da bo država pomagala starejšim, da bo več doplačil, a statistika kaže, da je ravno nasprotno. Zato je lani več kot dvesto starejših zapustilo domove za starejše – niso več zmogli plačila. Več kot tri četrtine oskrbovancev je danes v najtežji kategoriji zdravstvene nege in zelo me skrbi, ker so se mnogi morali temu odpovedati.  Živijo v neprimernih razmerah, vedno manj ljudi si lahko privošči dostop do nujne zdravstvene nege, svojci so vedno bolj obremenjeni: posledično ljudje trpijo, dogajajo se zlorabe zaradi neustrezne oskrbe, tudi finančne, saj so pokojnine starejših pomemben vir preživetja družin. Ljudem niso nudene pravice, za katere so plačevali zavarovanje.

    Neverjetno je, da so to naši starši in stari starši, ki so pomagali ustvarjati to  »socialno« državo.

    Govorimo o nekih starejših – kot da to niso naši starši in kot da ne bomo nikoli stari! Vsak tretji med danes aktivnimi bo nekega dne hudo dementen – kdo bo skrbel zanj?! Tudi sam bom verjetno potreboval pomoč, in če danes ne bomo spremenili sistema, bomo sami deležni bolečin družine, ki ne bo zmogla oskrbe, morda bomo zaklenjeni v sobi, ker ne bodo mogli poskrbeti za nas, morda bomo živeli v hiralnici …

    Morda nas bodo pretepali, nam jemali denar.

    Zlorabe, ki se dogajajo, so predvsem zlorabe v domačem okolju, družini, no, tudi v inštitucijah si številka in se moraš podrejati sistemu,  ki pa je vsaj kolikor toliko nadziran – v domačem okolju ni tako.

    No, tudi v domovih za starejše so razmere zelo različne – starostniki se pritožujejo, da jih tepejo z mokrimi krpami. Kje sploh začeti?

    Kar se tiče zlorab, ki se dogajajo ali naj bi se dogajale v inštitucijah, je moj odgovor vedno enak: če mi ne poveste, da se je v domu dogajala zloraba, podpirate ta dejanja, saj lahko ukrepamo le,  če izvemo, kje in kdaj se je zgodilo. Verjamem, da se ljudje bojijo, toda če bodo pristajali na ta strah, bodo sistemi nadvladovali ljudi. Zahtevajmo svoje pravice, bodimo realno kritični, nehajmo z anonimnostjo podpirati takšna dejanja, takšne zlorabe! Možnost izbire vedno obstaja.
    Tekst: MIŠA ČERMAK
    Več: REVIJA JANA

    Prejšnji članekPOŽAR V PRISTANU – PREDSTAVITEV PGD VIPAVA
    Naslednji članekVSAK TRENUTEK JE LAHKO NOV ZAČETEK