DEMENCA: NEOZDRAVLJIVA NAPREDUJOČA BOLEZEN

    1013

    Izraz »demenca« označuje zbir različnih simptomov, ki jih utegnejo povzročiti različne bolezni ali okužbe, ki vplivajo na možgane. Za demenco so zlasti značilni naslednji simptomi: težave s spominom, težave pri presoji položaja in pa vpliv na sposobnost logičnega načina razmišljanja. Ti simptomi pa spet vodijo k težavam pri sporazumevanju, pri obvladovanju vsakodnevnega življenja in pri negovanju samega sebe ter povzročajo vedenjske in osebnostne spremembe (Powell, 2007).

    Demenca je neozdravljiva, napredujoča bolezen. Z napredovanjem bolezni se obremenitve in stresne situacije stopnjujejo predvsem pri svojcih, ki od sebe pogosto zahtevajo popolnost v mnogih vlogah. Hočejo in želijo najbolje poskrbeti za obolelega z demenco in od sebe včasih zahtevajo nemogoče.

    Večina svojcev in pacientov se težko odloči za namestitev v domsko oskrbo. Običajno se odločijo šele takrat, ko pacient zaradi slabšega obvladovanja čustev, motenj motivacije in motenj socialnega vedenja prihaja v konflikte, tako s svojci, kot z okoljem, v katerem živi. Le ti si pogosto teh motenj ne znajo razlagati in jih pripisujejo hudobiji, trmoglavosti, neprilagodljivosti in podobno. Vse to povzroča vedno več napetosti in nestrpnosti v družini in okolici, kakor tudi v pacientu samem, ki se pogosto upravičeno počuti zapostavljenega in odveč. Ko je pacient sprejet v domsko varstvo, so običajno družinski in sosedski odnosi že močno skrhani. Po drugi strani pa se pri nekaterih svojcih kažejo tudi občutki krivde zaradi namestitve v domsko varstvo in zato lahko pride ob sprejemu do konfliktov z zdravstvenim osebjem. Svojci pogosto izražajo pretirano zaskrbljenost v zvezi z zdravljenjem in pogosto pričakujejo, da se bo stanje v domskem varstvu takoj normaliziralo (Agronin, 2004, cit. po Uratarič, 2010).

    V Domu Viharnik zdravstvena nega in skrb za stanovalca z demenco vključuje v sistem obravnave poleg stanovalca z demenco tudi njegove svojce. Zato smo na tretjem srečanju Alzheimer Cafe, gostili  socialno delavko, ga. Jano Dragar iz Psihiatrične klinike Ljubljana – Polje. Predavala je o odnosih zaposlenih in svojcev do obolelih z demenco. 

    Osebam z demenco veliko pomenijo pogovor, način sporazumevanja in odnos, ki ga vzpostavljajo z ljudmi, s katerimi navezujejo stike. Zelo dobro občutijo stopnjo pozornosti, ki jim jo namenjajo tako svojci kot formalni oskrbovalci. Pomembno je, da so svojci do osebe z demenco prijazni, da je ne prepričujejo, da se moti, ker jo s tem samo še bolj zmedejo. Zato je najbolje, da preusmerijo pozornost drugam. V odnosih so potrebne vztrajnost, potrpežljivost, prilagodljivost, strpnost. Osebe z demenco ne marajo, kadar jih hoče kdo nadzorovati, »komandirati« in jih kdo obtožuje. Pomemben je spoštljiv odnos do oseb z demenco, takšni, v katerem se kaže edinstvenost vsakega posameznika (Mali, 2011).

    Tovrstna srečanja so dobrodošla tako za svojce kot tudi za zaposlene. Skozi izkušnje in opažanja svojcev ter zaposlenih se stanovalce obravnava celostno in na ta način se tudi pripomore h kakovostnem bivanju v domu.

    Karmen Romih, Polona Moškon, Elvisa Čatak

    Literatura:
    Mali, J, Mešl, N., Rihter, L. Socialno delo z osebami z demenco. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; 2011 (68).
    Powell, J. Poti k sporazumevanju: pomoč starejšim pri demenci: vodič za delo negovalcev. Ljubljana: Mestna zveza upokojencev; 2007.
    Uratarič, D. Psihofizične obremenitve svojcev pacienta z demenco.  Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede. Diplomsko delo; 2010.  

    Prejšnji članek28. JULIJ- SVETOVNI DAN HEPATITISOV
    Naslednji članekZAVOD MODRI ŽIVKO PONUJA POMOČ