Raziskujemo soseščino – Cerkev sv. Roka in Muzej baroka Šmarje pri Jelšah
Jutro je bilo malo neobičajno, saj je bilo čutiti pričakovanje ter skrb, da se vsi rituali uredijo pravi čas. Toliko smo že slišali o Muzeju baroka, a nihče od izletnikov še ni bil tam. Cerkev sv. Roka je vsem zelo poznana, saj so mnogi že romali tja in so se želeli znova vrniti na hribček nad Šmarsko kalvarijo.
V avgustu organiziramo krajši izlet v soseščino in letos so stanovalci izbirali med Muzejem na prostem Rogatec, Orglarstvom Škrabl, ogledom Impola Slovenska Bistrica in obiskom cerkve sv. Roka ter Muzejem baroka v Šmarju pri Jelšah.
Prijazna gostitelja, Jože Čakš in Vlasta Kramperšek, sta nam razkazala in povedala veliko zanimivosti iz zgodovine kraja. »Leto 1645 je bilo črno leto za Šmarje. V kraju začne razsajati kuga, ki jo v vas Brecljevo prineseta dva okužena Šmarčana. V kratkem umre 200 ljudi. V priprošnjo sv. Roku, zaščitniku za kužne bolezni, pričnejo graditi cerkev sv. Roka. Leta 1743 pričnejo graditi kapelice križevega pota k sv. Roku. Znameniti šmarski župnik Matej Vrečar, znan tudi kot matematik, astronom in urar, je dal zgraditi 14 kapelic križevega pota, ki sodijo med najlepše tovrstne gradnje na Slovenskem. Vse kapele so bile poslikane s freskami in opremljene s kipi, ki so predstavljali prizore iz pasijona.«
Jože Čakš je povedal, da so se nekoč ljudje udeleževali romarske triade v avgustu – štiri dni so pešačili od Sladke Gore na Tinsko in na koncu k cerkvi sv. Roka nad Šmarjem. Danes se seveda vozijo.
V Muzeju baroka, ki je bil odprt pred dvema letoma, smo si pogledali 300 let stare kipe iz lipovega lesa, ki so bili postavljeni v kapelicah in so originalni.
Stanovalkam in stanovalcem je bil izlet zelo všeč, pohvalili so vodenje ter razlago Jožeta Čakša. Gabrijela Krumpak je povedala:« Ne bi si mogla misliti, da so takšni kipi narejeni iz lipovih dreves. Ko sem kot 12-letna punčka imela davico in sem ozdravela, se je mama zaobljubila, da me pelje na romanje k sv. Roku. Dobro se spomnim kipa, ki je imel risa na glavi in dolg jezik ven, ki je razstavljen v Muzeju baroka in sem se ga kot otrok bala. Danes pa sem se vsega tega spomnila in glavno je bilo, da je priprošnja pomagala in je bila davica ozdravljena«, se nasmeje vedoželjna 98-letnica.
Mateja Fidler, delovna terapevtka
