STAROSTNIKI NISO OTROCI, SE PA RADI POMLADIJO

    703

    Topolšica, 22. 3. 2017 – Dva konca tedna v marcu, med 10. in 12. ter med 17. in 19. marcem, je 33 študentk Pedagoške fakultete UNI v Ljubljani, oddelka za Specialno in rehabilitacijsko pedagogiko opravilo tridnevni modul Terapevtska rekreacija za starejše z aktivnim druženjem s stanovalci DEOS Centra starejših Zimzelen.

    »Zelo mi je bilo všeč, žal mi je, da že odhajajo.« »Ob takšnem druženju se vedno pomladimo.« Super je bilo, moj mož je po dolgem času plesal, jaz pa sem se nasmejala do solz.« »Čudovito je bilo, le to je slabo, da se je že končalo!« Tako so s samimi superlativi stanovalci ocenjevali druženje s študentkami, ki so v obeh terminih skupaj z njimi in zaposlenimi izvedle pester program dejavnosti.

    Prvi dan so spoznali hišo in njeno delovanje ter se družili s stanovalci v pogovoru in na sprehodu. Soboti sta bili namenjeni delavnicam izdelovanja velikonočnega okrasja, popoldne so nekaj stanovalcev spremljali na kopanje v Terme Topolšica, nato pa izvedli še glasbeno-gledališki predstavi, v katerih so aktivno sodelovali stanovalci. Nedeljska dopoldneva sta bila namenjena razgibavanju in razvedrilu ob družabnih igrah.

    Kot so poudarile študentke, dobijo na fakulteti teoretična izhodišča, biti živo med starostniki z različnimi aktivnostmi pa jim ponudi vpogled v svet starejših in je dragocena praktična izkušnja. V okviru študija se namreč v večini srečujejo le z otroki in mladostniki, nikoli pa z odraslimi ljudmi.

    »Ob tovrstnih druženjih, kot je to v Zimzelenu, spoznamo, da s starejšimi ne smemo ravnati kot z otroki, čeprav se nam prevečkrat zdi, da so starostniki podobni otrokom. Upoštevati moramo njihove višje potrebe in želje, predvsem pa jih obravnavati kot samostojne osebe. Nekateri imajo tudi še veliko željo po učenju, napredovanju.

    Najpomembnejše spoznanje je, da ima tudi 90 let star človek pravico odločati sam o sebi, dokler je tega še sposoben. Skrbeti moramo zato, da čim več stvari počnejo samostojno in jim pri tem samo pomagamo oz. jih spodbujamo.
    Tudi gibalna oviranost se začne v glavi. Velikokrat so izgovori starejših, ko jih pozovemo h gibanju, taki: »Ne morem, sem star, sem bolan, sem invalid, me boli …« A če človeka spodbudiš, ga primeš za roko, mu ponudiš rekvizit, ga pohvališ, se bo odzval in naredil več, kot je mislil, da lahko. Prav tako pozitivno nanj vpliva prijetna družba, živahnost,« sta ob zaključku srečanja povedali dve študentki.

    Zimzelen sodeluje z različnimi izobraževalnimi ustanovami, njihovi dijaki oz. študentje prihajajo v center na prakso ali opravljajo pripravništvo. S Pedagoško fakulteto pri izvajanju tega modula sodeluje že sedem let in izkušnje vseh sodelujočih so zelo pozitivne. »Vse oblike sodelovanja z mladimi pomenijo za stanovalce dodano vrednost bivanja v domu starejših. Mladi ljudje prinesejo mladostno energijo, nove ideje in spremembo vsakodnevne rutine. Izkušnje in modrost starejših pa tudi mladim ponudijo drugačen pogled na svet,« je dejala socialna delavka Zimzelena Tanja Ramšak.

    Prejšnji članekZAKAJ GOVORITI O DEPRESIJI?
    Naslednji članekZAKAJ JE POMEMBNO, DA NAPRAVITE OPOROKO?