Se vam je že zgodilo, da vam je nekdo, ki ste ga pred pol ure prvič videli, kar pri vas doma prodal nekaj, za kar sploh niste vedeli, da potrebujete, in to za velik denar? Morda celo tak, ki ga nimate? Vi pa ste mu še skuhali kavo in postregli s piškoti? Potem pa ste se tolkli po glavi zaradi svoje odločitve in se počutili izigrane? Številna podjetja in posamezniki se poslužujejo nepoštenih prodajnih tehnik, da bi povečali svoj promet. To je prepovedano in tudi kaznivo. Se pa žal še vedno izplača, saj pretentani potrošniki pri nas vse preredko vrnejo neželen nakup, kaj šele, da bi prodajalca prijavili.
Tekst: TINA NIKA SNOJ
Bralka, ki se je obrnila na nas s svojo zgodbo, je sicer iz drugačnega testa in njena prijava je že na tržnem inšpektoratu. Zgodilo se ji je naslednje. Na njenih vratih sta pozvonila dva v oranžno oblečena »delavca plinarne«, kot sta se predstavila, rekla, da morata nujno pregledati njeno plinsko napeljavo, in ugotovila, da je cev zanič. Šele ko sta jo zamenjala, sta vprašala: »Gospa, ali vi veste, da boste morali to plačati?« Vse skupaj ni trajalo več kot pet minut, račun pa je bil kar 85 evrov. Za storitev, ki je gospa ni niti želela, niti naročila, niti ni bila prepričana, da je bila potrebna. Ko se je zavedela, da je vse skupaj čudno, se je močno razjezila in dogodek prijavila inšpekciji. Poklicali smo na podjetje z računa in povprašali po njihovi nenavadni praksi. Odgovor je bil živčen. Da naj bi po vsej Ljubljani poslali obvestila o brezplačnem (!) pregledu cevi (ki ga naša bralka ni dobila), da je garancija pet let (gospa o tem nič ne ve), da zamenjava stare cevi res stane pri njih 85 evrov, da pa lahko njihova fanta takoj prideta in novo cev zamenjata nazaj s staro, če gospa misli, da je kaj narobe, samo zakaj ni prej poklicala njih, zakaj takoj medije?
Kazniva agresivna prodaja
Da imajo biti dotični »plinarji« za kaj živčni, so nam potrdili na Tržnem inšpektoratu RS. V izčrpnem odgovoru na naša poizvedovanja so navedli, da podjetje pri ponujanju blaga in storitev potrošnikom na njihovem domu, tako kot vsi drugi, ne sme delovati nepošteno. »Zakon o varstvu potrošnikov določa, da so nepoštene poslovne prakse podjetij prepovedane,« so napisali, »za nepoštene pa se štejejo vse prakse, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom ali storitvijo bistveno izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. ZVPNPP ob tem loči zavajajoče poslovne prakse ter agresivne poslovne prakse. Za zavajajočo poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, se npr. šteje ravnanje podjetja, ki lažno zatrjuje, da bo izdelek/storitev na voljo zelo omejen čas ali da bo na voljo samo pod posebnimi pogoji zelo omejen čas, da bi tako potrošnika napeljalo k takojšnji odločitvi in ga prikrajšalo za možnost ali čas za izbiro na podlagi informacij. Za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, pa npr. šteje ravnanje podjetja, ki potrošnika obiskuje na domu in ne upošteva potrošnikove prošnje, da zapusti njegov dom ali da se ne vrača.« Med nedovoljene prakse je spadala tista, pred katero je spomladi opozarjala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Eden od telekomunikacijskih operaterjev je naročnike za pakete mobilne telefonije novačil po telefonu, ob prejemu »informativnega gradiva« pa so nič hudega sluteči potrošniki že podpisali pogodbo in dovoljenje za prenos številke. Scenarij je bil naslednji: predvsem starejšim potrošnikom, lastnikom ene od trgovskih kartic, je zazvonil telefon, predstavnik telekomunikacijskega operaterja pa jim je začel razlagati prednosti njihovih paketov. Da bi imel mir, je marsikdo pristal, da mu pošljejo več informacij po pošti. Ko je dostavljavec pripeljal pošiljko, je bilo treba zanjo podpisati, prinašalec pa je rad dodal, da se mu mudi. Izkazalo se je, da so podpisniki, misleč, da podpisujejo dostavo gradiva, v bistvu podpisovali naročniške pogodbe in dovoljenja za prenos številke.
