Evropski parlament bo predvidoma 18. maja glasoval o novi uredbi EU glede rastlin pridobljenih z novimi genetskimi tehnikami (NGT), ki med drugim vpliva tudi na pravila označevanja. Med novostmi, ki bi jih prinesla uredba, je predlog, da za določeno skupino rastlin, pridobljenih z NGT (NGT1), ne bi bilo več obvezno označevanje na živilih, medtem ko za druge označevanje ostaja obvezno.
Okoljske organizacije iz vse Evrope so v odziv na predlagane spremembe pričele z mednarodno kampanjo Blacked-out Ingredients, s katero opozarjajo na zaskrbljujoče dejstvo, da bi odsotnost informacije o prisotnosti genetsko spremenjene DNK v živilih omejila eno temeljnih pravic potrošnikov: vedeti, kaj jemo.
Kampanjo podpirajo tudi na ZPS
Na Zvezi Potrošnikov Slovenije nismo proti gensko spremenjenim organizmom (GSO) ali novim tehnikam genskega urejanja (NGT). Slednje namreč lahko prinesejo številne koristi.
Odločno pa se zavzemamo za preglednost, znanstveno preverjanje in pravico potrošnika do informiranosti in izbire. To so namreč temelji zaupanja v prehranski sistem.
Zakaj se pojavljajo pritiski za odpravo označevanja NGT-GSO? Najprej je treba poudariti, da se predlagane spremembe zakonodaje nanašajo zgolj na podskupino novih tehnik genskega inženiringa, t.i. NGT-GSO. Zagovorniki (industrija in del znanosti) menijo, da NGT-GSO tako dobro posnemajo naravne lastnosti običajnih organizmov, da bi označevanje in preverjanje varnosti po nepotrebnem povečalo stroške proizvodnje in odvračalo potrošnike od izdelkov, ki jih vsebujejo.
Ne glede na podobnost z naravnimi organizmi gre pri NGT-GSO še vedno za človeški poseg v genski zapis. Vsak potrošnik ima glede na to pravico vedeti, kaj je na njegovem krožniku.
Kaj sploh so GSO?
Gensko spremenjeni organizmi so rastline ali živali, pri katerih je človek načrtno spremenil del genskega zapisa. Ne gre za naravne spremembe, ampak za človeški poseg. V praksi to najpogosteje pomeni, da se v dedni zapis neke rastline vstavi gen iz druge, z namenom da ta pridobi ali izgubi določene lastnosti.
Na primer: če je neka vrsta koruze izjemno naravno odporna proti koruznemu molju, lahko znanstveniki poiščejo gene, ki ji dajejo to lastnost in jih prenesejo v drugo vrsto koruze, ki te odpornosti nima. Tako rastlina lažje preživi in daje večji pridelek.
V čem se NGT (nove genske tehnike) razlikujejo od klasičnih GSO?
Bistvena razlika je, da pri tehnikah NGT ni potrebno vnašati dednega materiala od zunaj (iz drugih rastlin) – sprememba se izvede znotraj rastline same. NGT so manj podvržene napakam kot klasične metode in bolj podobne spremembam ki se dogajajo v naravi.
Tudi Evropska Agencija za Varno Hrano (EFSA) ocenjuje, da so nekatere rastline, pridobljene z NGT (zlasti NGT1), lahko primerljive s konvencionalnimi rastlinami zato ne predstavljajo tveganja za ljudi. Kljub temu pa ostajajo dvomi o dolgoročnih vplivih, predvsem na okolje in biotsko raznolikost.
Vzročno posledična povezava je okvirno naslednja:
Križanje z ostalimi rastlinami za odpornost na pesticide > večja uporaba pesticidov > večja odpornost plevela in ogrožanje populacij žuželk.
Zato je označevanje ključno, ne le zaradi potrošnikove pravice do informiranosti, ampak za zagotavljanje sledljivosti in nadzora – v primeru negativnih učinkov v prihodnosti.
Kaj bi za potrošnike pomenila odstranitev oznak NGT-GSO?
Odstranitev oznak bi za potrošnike pomenila izgubo pravice do informiranosti in izbire – kar sta osnovni načeli evropske potrošniške zakonodaje.
Oznaka ni opozorilo, ampak informacija, ki potrošniku omogoči, da se lahko informirano odloči za nakup. Potrošnikov ne strašijo oznake na živilih, ampak pomanjkanje le-teh.
Spomnimo se le nedavnega primera kumaric s paracetamolom. Na ZPS smo prejeli številna vprašanja potrošnikov, ki zaradi ohlapne zakonodaje označevanja niso vedeli od kod prihajajo kumarice in jih niso upali zaužiti.
Podobno velja za označevanje NGT-GSO: če je oznaka jasna, strahu ni, saj se potrošniki lahko sami odločijo. Tisti ki imajo odklonilen odnos do GSO, bodo pač izbrali drugo živilo, tisti ki jih GSO ne motijo pa ga bodo izbrali.
Kako pogosto so GSO prisotni v živilih v Sloveniji in EU?
V Evropski uniji je živil z GSO dejansko zelo malo. Tistih, ki so odobreni za uporabo v prehrani, je zelo malo. Poleg tega jih potrošniki večinoma zavračajo in jih zato trgovci raje ne ponujajo.
Redki izdelki, ki vsebujejo sestavine GSO, jih vsebujejo v tako majhnih količinah, da jih ni potrebno označiti. Primer takšne sestavine je sojin lecitin, ki se pogosto uporablja kot emulgator, ampak v zelo majhnih količinah. Evropska zakonodaja namreč zahteva označevanje prisotnosti GSO šele, ko ti presegajo 0.9% sestave živila – vsebnost GSO v večini izdelkov je pod to mejo.
Situacija pa je nekoliko drugačna pri živalski krmi. Mesa živali, ki so bile krmljene z GSO sojo ali koruzo namreč ni potrebno označiti. Takšnega mesa je na naših policah verjetno precej.
