OZAVEŠČANJE O NASILJU NAD STAREJŠIMI

    903

    Zveza društev upokojencev (ZDUS) je ob svetovnem dnevu ozaveščanja o nasilju nad starejšimi ter v sklopu kampanje ADA (Age Demands Action) organizirala razpravo med političnimi deležniki, nevladnimi organizacijami in starejšimi strokovnjaki s področij enakosti, nediskriminacije, zanemarjanja, nasilja in zlorabe. Srečanja so se udeležili predstavniki Ministrstva za zunanje zadeve, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za zdravje, Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, Društva SOS, NIJZ, IRSSV, Zbornice zdravstvene in babiške nege, Rdečega Križa, Gerontološkega društva Slovenije ter upokojeni ZDUS-ovi strokovnjaki.

    Predsednik ZDUS, Janez Sušnik, je podal uvodni nagovor in omenil program Starejši za starejše ter poudaril, da so v okviru programa zaznali kar nekaj nasilja v družini in le te informacije posredovali ustreznim institucijam.

    Vodja Sektorja za človekove pravice na Ministrstvu za zunanje zadeve, mag. Božena Forštnarič Boroje, je dejala, da so na Odprti delovni skupini ZN za staranje (v nadaljevanju OEWGA)  končno uspeli narediti premik v razmišljanju, saj bo letos prvič vsebinska razprava ter da je potrebno omenjene teme obravnavati in doseči širše soglasje. Poudarila je, da je cilj Slovenije sprejem Konvencije OZN o pravicah starejših oseb. MZZ spodbuja žrtve in priče nasilja, da naj ne molčijo ter da naj ga prijavijo.   

    Alenka Markov iz Ministrstva za zunanje zadeve je opozorila na dejstvo, da ne obstajajo neki celoviti podatki oz. statistični podatki o nasilju nad starejšimi (kar velja za vse države, ne le za Slovenijo). Razlog za to je, ker se žrtve ne odločijo poročati iz različnih razlogov.

    Aleš Kenda iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je poudaril, da so teme starejših stvar spremembe širšega spreminjanja mnenj in stališč. Poudaril je pomen in izobraževanje neformalnih oskrbovalcev, katerim je posvečena večja pozornost tudi v Zakonu o dolgotrajni oskrbi.

    Klavdija Kobal Straus iz Ministrstva za zdravje meni, da bo veliko perečih tem rešil Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj se sedaj resorni ministrstvi povezujeta in sodelujeta.

    Amalija Šiftar iz ZDUS je omenila stigmatizacijo starejših kot zajedavce, ki le jemljejo državni denar in osebe, ki družbi ne prispevajo ničesar več. Nasilju so zlasti izpostavljene starejše neizobražene ženske in so stigmatizirane v okolju. Le te je strah, kaj bodo rekli drugi, zato ne povedo za nasilje in celo opravičujejo dejanje oz. prevzamejo krivdo nase. Poudarila je, da se o nasilju med moškimi še manj govori, ki pa je enako zastrašujoče, saj je tam težava samomorilnost, ki je pri starejših moških visoka. Opozorila je, da so nasilja deležni tudi prostovoljci programa Starejši za starejše, saj ko le ta prijavi nasilje policiji, se ve, da ga je prijavil ta prostovoljec, saj je le on obiskoval to starejšo osebo. Poudarila je pomen nenehnega ozaveščanja. Meni, da bi bilo potrebno na ravni države razviti nek organ, ki bi se ukvarjal z nasiljem nad starejšimi ter si izmenjeval informacije in izkušnje. Nevladne organizacije in prostovoljstvo pri obravnavanju nasilja niso dovolj. Predlagala je tudi, da se pri Varuhu človekovih pravic vzpostavi zagovorništvo starejših.

    Darinka Klemenc iz Zbornica zdravstvene in babiške nege je podala predlog, da bi se ponovno oživeli obiski patronažnih sester za vse starejše osebe nad 65 let, ne glede na zdravstveno stanje oseb. Poudarila je tudi potrebo po medresorskem sodelovanju.

    Vodja programa Starejši za starejše, Rožca Šonc, meni, da je potrebno otroke ozaveščati o starejših in staranju, že od vrtca naprej ter te teme vključiti v izobraževalni sistem. Poudarila je tudi težavo, da dokler se dogaja, da CSD preda informacijo naprej, kdo je podal prijavo o nasilju v družini, da se morata društvo upokojencev in vodja programa Starejši za starejše javno opravičiti za podano prijavo, je težko pričakovati, da se bodo prostovoljci in patronažne sestre ter kaj šele same žrtve, tako izpostavljali negativnim posledicam in javnemu linčanju v družbi. Kar je najhuje in posledica tega dogodka pa je to, da je gospa, ki je bila deležna tega nasilja (torej žrtev) storila samomor, ker se ni znala soočiti s tem in ni želela biti izpostavljena. Dokler ne bomo ozavestili ljudi, da nista kriva žrtev in prijavitelj nasilja, bomo tudi s težavo pridobili točne podatke o nasilju med starejšimi oz. o nasilju v družini na splošno in še težje izkoreninili nasilje v družbi.

    Koliko dolgo bodo morali živeti starejši in priče nasilja v strahu in koliko dolgo bodo morali starejši prezgodaj umirati (delati samomore), da bo družba končno dojela, da nista NIKOLI kriva žrtev ali prijavitelj, ampak VEDNO le storilec? Odgovor na to vprašanje bi moral biti: NITI SEKUNDO…

    Vsi prisotni so podprli sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi in ob koncu razprave podprli vse podane predloge in predstavnici MZZ predlagali, da v svoj nastop na OEWGA vključi tudi ustrezne vsebine.

    Zveza društev upokojencev Slovenije

    Prejšnji članekKAKO ODPLAČATI LIMIT NA BANČNEM RAČUNU?
    Naslednji članekBREZPLAČNI VZORCI TENA ZA NEGO KOŽE