Kako sta razpravljali prijateljici o pohodu članov Društva upokojencev Banke Celje na MENINO PLANINO v mesecu juliju:
Kje si bila včeraj? Klicala sem te, pa te nisem dobila.
Nisem bila doma. Z bančnimi upokojenci sem šla na izlet na Menino planino.
Kaj pa tvoja boleča kolena? Ko sem bila še veliko mlajša, smo potrebovali tri ure grizenja v kolena, da smo prišli na vrh. Pa še nobenega razgleda ni, ker je vsa gora porasla z drevjem. Menda je samo deset odstotkov iglavcev, vse drugo pa so stoletna in še starejša listnata drevesa, trdijo gozdarji.
Nisem šla peš. Z avtobusom in kombijem smo se pohodniki peljali.
Ne hecaj me. Po tistih ozkih gozdnih poteh komaj prideš s traktorjem, kaj šele z avtobusom.
No, verjemi, če hočeš, ali pa ne. Seveda pa moraš imeti tako izkušenega šoferja, kakršen je bil naš. Z njim je vse možno. Res smo morali na enem od ovinkov iti malo vzvratno, da smo ga v naslednji vožnji premagali, a je potem šlo vse kot po maslu. Na vrh smo prišli živi in zdravi. Zmago pa smo pomagali gospe Erni Vrabič Grum zaliti z njenim vinom. Ohranila je zlata vredno navado, da pogosti vse pohodnike za svoj rojstni dan. Letos je spet delila dobrote iz kmečke peči. Kruh in potico. Mi pa smo se ji zahvalili z voščili, objemi in nekateri tudi z darili. Seveda se je spet najbolj izprsil gospod Holešek, ki ji je podaril lep brušen vinski kelih.
Kaj ste pa počeli ves dopoldan?
Vsak je šel po svoje, vsi pa smo se gnetli pred kapelico, kjer je treba pozvoniti in si nekaj zaželeti.
In kaj si si ti zaželela?
Kaj pa? Zdravega in še čilega ljubimca.
No, bog ti ga naj požegna, da boš dolgo imela kaj od njega.
Obe sva se zasmejali in dan je bil nenadoma lepši.
Daj, povej, kaj ste videli.
Konje in krave, ki se pasejo po skopih pašnikih. Konji so kar odločno silili v nas, a zanje nisem imela s seboj nobenega priboljška. Je pa čreda raznolika, tudi mlada žrebeta se pasejo s svojimi materami. Mlade krave pa niso molznice, so presušene ali pa telice. Zato pastirji z njimi nimajo teža. Sicer pa so videli mladi več kot mi v zrelejših letih. Odvisno od tega, kam je kdo šel. Jaz sem nabirala zdravilne rastline in šla na stolp Vivodnik, ki je oddaljen od koče slabe pol ure hoda. Pot je kamnita, a ne preveč strma. Iz stolpa je lep razgled po okoliških hribih. Nekateri so šli gledat bližnje jezero imenovano Jespa. Do tja je daljša pot, ki pa ni naporna. Menina je znana po še enem jezeru. To leži bolj južno in se imenuje Biba. Je pa Menina planina zelo razbrazdana zaradi apnenčaste podlage. In zelo dolga.
Moj kolega iz fakultete je živel pod njo. Pripovedoval je, da so v mladih letih poleti šli za zabavo po slemenu in so potrebovali za hojo v eno smer šest ur. Bo že držalo, saj je sleme dolgo dvajset kilometrov.
Kako visoka pa je tedaj ta apnenčasta gora?
Geografi trdijo, da je visoka 1508 m nadmorske višine.
Tedaj si pa gotovo dobila morsko bolezen ali tisto, ki označuje strah pred letenjem z avionom.
Skoraj bi bilo to res. Ko smo se vračali, sem parkrat pogledala v prepad po seboj in se hitro odločila, da bom raje gledala v tla avtobusa. Je bilo manj stresno. Pa, ne boš verjela, da smo se srečali s traktoristom, ki je imel tovor sena za krave in še enega, ki je šel po kdo ve kaj. Kako smo se srečevali? Na vsakih nekaj kilometrov je malo prostora, kamor lahko izkušen mladi kmet zapelje traktor, da se ogne morebitnim izletnikom z avtobusom. Izkušeni voznik avtobusa pa tudi ve, kje ima »rikverc«.
Dejstvo je, da je bil izlet (pohod) imenitna izkušnja in, da smo prišli domov vsi v enem kosu. Zahvala za to gre organizatorjema pohoda gospe Erni Vrabič Grum in njenemu možu Tinetu, seveda pa šoferju, ki je lahko do konca življenja ponosen nase. Si predstavljaš, da bi bili zgrmeli v prepad? Takega darila bi se iskreno veseli le pokojninski sklad.
Po resničnem podvigu zapisala Ida Tepej
DU Banke Celje
